Sadje in zelenjava za Benedikta XVI.

Piše pater Giovanni Cavalcoli, odličen teolog in profesor za dogmatiko v Bologni, dominikanec.

V časopisu Corriere della Sera se je 27. Maja 2013 pojavil zanimiv članek o tem, kako Papež Benedikt preživlja dneve v samotni rezidenci v Vatikanu. Pisec članka je uporabil poročila nekega prelata iz rimske kurije, ki ostaja anonimen. Le-ta navaja, da upokojeni Papež v skritosti preživlja dneve s svojim zvestim tajnikom msrg. Gaensweinom v družbi psička. Posluša glasbena dela Bacha, Mozarta in Beethovna, se sprehaja in se posveča branju ter veliko moli. Redno pa hodi tudi v majhen sadovnjak in na zelenjavni vrtiček.

Te vesti mi dajejo misliti. Če so modernisti hoteli, da bi Papež Benedikt izginil s svetovnega prizorišča in da bi ga prisilili k molku, moram resnično reči, da je njihov hudičev in nezaslišani načrt dejansko uspel. To je atentat, ki so ga odlično izpeljali do konca, kakor tistega, ko so napadli stolpnici dvojčka v New Yorku. Vendar pregovor pravi, da hudič izdeluje lonce, ne pa pokrovov (po naše: Resnica bo prišla na dan; op. prev) Modernisti verjetno mislijo, da so odstranili Kristusovega namestnika, »blagega Kristusa na zemlji«, kakor ga je imenovala sveta Katarina Sienska. Vendar pa ona Papežu ni prizanašala s strogimi opomini, s sinovskimi grajami in z žalostnimi prošnjami, s katerimi je opozarjala tudi na grožnjo večne kazni.

Ko je Papež Benedikt zapustil svojo službo, je rekel, » da se bo posvetil molitvi in da bo ostal skrit pred svetom, ne pa pred Cerkvijo.« To so lepe in globoke besede, ki jih je izrekel duhovni mož, kakršnega se je pokazal ob mnogih priložnostih. Dozorel je v trpljenju in v ponižanjih, ki jih je bil deležen, ko je šel po poti najbolj čiste asketične tradicije svetih očetov, ki jih je dobro poznal – rekel bi celo, po poti skoraj meniške tradicije krščanstva.

Toda ne vem, kako so to razumeli modernisti, ki jih ne zanima Cerkev, ampak svet, ali pa spreminjajo Cerkev v posvetno in duhovnost v boj za oblast, kar potem na koncu postane isto. Zanje je pomembno to, da se Papež Ratzinger ne pojavlja več na javnem prizorišču tega sveta ali vidne zemeljske Cerkve; vse ostalo – nebeška Cerkev, molitev v samoti, molk in kontemplativna skritost pri molitvi – pa jih ne zanima, ker v to ne verjamejo. Menijo, da so mu odvzeli kakršnokoli učinkovitost, ki bi spravila v nevarnost njihove koristi in prizadevanje za prevlado na zemlji ter njihove prostozidarske cilje, da bi spremenili Cerkev in si jo podredili kot navadno človekoljubno združenje družbenogospodarskih in finančnih opravil. Nadalje moram opozoriti, da se Papež Benedikt zaveda, da je v srcu Cerkve. Nevem pa, koliko so v resnici v srcu Cerkve njegovi preganjalci, ali pa so samo s telesom.

Neverjetno je, kako je tem mogočnim pismoukom, farizejem in velikim duhovnikom naših dni, nenadoma in nepričakovano uspelo utišati enega največjih teologov prejšnjega in našega stoletja, svetilnik Cerkve, najbogatejšo osebnost, ki je s svojo misijo in s svojim učenjem zgledno združeval samo osnovno hermenevtično načelo »trajnega razvoja«, ki ga je sam postavil. Bil je odprt za pozitivne vidike modernizma, sovražen pa do modernističnih zveri. Bil je velik pričevalec za svetost bogoslužja, ki ga je trdno povezal z večnimi in splošnimi (univerzalnimi) vrednotami razuma in vere, s katerimi ne smemo trgovati. Hkrati pa je ravno zaradi tega zagovornik ekumenizma in medverskega dialoga ter dialoga z vsakim človekom dobre volje, pozoren do vsake človeške revščine, tako telesne kot duhovne, Božji mož in – kot Papež – ljubeči pastir Cerkve, eden največjih protagonistov II. vatikankega koncila. Dvajset let je bil goreč varuh pravega nauka v imenu blaženega Papeža Janeza Pavla ll.

To je Papež, ki so ga modernisti – če uporabim njihov jezik – »uničili«. Tako vsaj mislijo in so zadovoljni, vendar so le težko prikrili svoje veselje, da ne bi izgledalo, da so z veliko premočjo zmagali – kakor mafijec, potem ko se je z dlje časa spretno pripravljenim udarcem maščeval nad svojo žrtvijo.

Toda največja in izbrana prekanjenost modernistov je bila tista, ki so jo uporabljali v diktaturah in v zatiralnih sistemih nasploh, na primer v komunističnih ali mafijskih. Delali so namreč tako, da se je žrtev sama – vsa zaničevana, obrekovana, izobčena, ogorčena ali prestrašena ali onesposobljena – uklonila ali izjavila ali prosila, da bi se umaknila. Oni pa so nad njo potočili krokodilje solze in se ji zahvalili in jo pohvalili za »dragoceno delo, ki ga je opravila«.

Tako je višek hinavščine spletkarjev v tem, da rečejo, da je žrtev sama hotela oditi in je zaradi strahopetnosti izdala svojo skupnost ali svojo redovno (versko) obveznost.

Seveda v primeru Papeža niso mogli tako «umazano« ravnati in ga preprosto odstaviti od službe, kakor lahko naredijo določeni predstojniki ali določeni prelati s svojimi podrejenimi.

Toda kakorkoli že, rezultat, ki so ga dosegli, je v bistvu enak. Prednost pa je v tem, da njihova premoč ostaja zakrita, vendar ne preveč. Če namreč samo nekoliko pomislimo na dramatičen položaj Cerkve, ki se vleče že od časov Pavla VI., od sistematičnega upora modernistov Papežu in Cerkvenemu učiteljstvu (»vzporedno učiteljstvo«), ki ga spremlja njihovo vzpenjanje na oblast. Le-to je že doseglo najvišjo stopnjo Cerkvene hierarhije in vrhovno odgovornost Cerkve.

Papežu Benediktu se ni zgodilo dosti drugače od tega, čeprav so očitno spoštovali zunanjo formalnost, ki določa, da Papež ne more biti odstavljen ali izgnan, razen iz očitnih in zelo težkih vzrokov, kakor se je že zgodilo v preteklosti. Toda, ker v primeru Papeža Ratzingerja teh vzrokov ni bilo, je moral ali mogel on sam izjaviti, da gre »svobodno po zrelem premisleku«, kar pa kanonsko pravo dopušča.

Čeprav se je v zgodovini že zgodilo, da je bil Papež odstavljen, da je do tega prišlo po sklepu koncila, ne pa zaradi slabo prikrite zarote Papeške palače, kakor v primeru Papeža Benedikta. Predvsem pa je do tega prišlo zaradi organizacijskih ali pravnih vprašanj, ne pa zato – kar je povsem nezaslišano – ker bi nekomu uspelo Papeža spraviti v položaj, da se ne bi več čutil sposobnega – kot je Papež sam izjavil – da bi se spopadal z »vprašanji vere«. Zdravstveni razlogi so samo preprosta »priloga«, diplomatska poteza, da bi ublažili šok, zanesljivo pa niso bili odločilni. Papež se še vedno dobro počuti, če se človek pri njegovih letih sploh lahko. Papež je tako doživljal Kristusovo trpljenje: » Med svoje je prišel toda njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1, 11)

FRUTTA E VERDURA PER BENEDETTO XVI – di P. Giovanni Cavalcoli, OP

12802888_1142309549135563_1290511361343019215_n